Kdo plača elektriko polnilne postaje v skupnosti stanovalcev?

Obračun lastne porabe, delitev fiksnih stroškov

Pri polnilni postaji v etažni skupnosti lastnikov v večini primerov osebek, ki polni avto, sam plača za elektriko, ki jo porabi, medtem ko se fiksni stroški polnilne naprave — kot so priključek, omarica in vzdrževanje — porazdelijo med lastnike v skladu z dogovori, ki jih o tem sprejme skupščina lastnikov. To razlikovanje med porabo in fiksnimi stroški se pojavlja v skoraj vsaki izvedbi, ki jo etažna skupnost izbere za polnilne postaje: kdor vozi in polni, plača kWh; kdor je solastnik, prispeva k sami napravi, tudi če nima električnega avtomobila.

Kako se ta poraba natančno meri in dodeljuje, je odvisno od tehnične zasnove, ki jo je izbrala etažna skupnost. Pri skupnem priključku z več polnilnimi mesti se poraba običajno merijo posebej za vsako polnilno mesto, tako da je mogoče račun razdeliti glede na to, kdo je dejansko polnil. Pri polnilni postaji, ki je priključena na lasten priključek enega lastnika, obračun pogosto poteka kar preko njegove lastne energetske pogodbe. Katera različica se uporablja in kateri dogovori pri tem veljajo, se navadno določi v sklepu skupščine lastnikov o polnilni infrastrukturi.

Kaj o tem opisujeta RVO in ACM

RVO na svojih straneh o električni mobilnosti in polnilni infrastrukturi opisuje tehnične različice, s katerimi lahko etažna skupnost uredi polnilne postaje, med njimi rešitve s skupnim priključkom in podmerjenjem po posameznem polnilnem mestu, ter razloži, zakaj je ta izbira odločilna za to, kako se poraba lahko pozneje dodeli. Poleg tega je pomembno, da se etažna skupnost, ki elektriko dobavlja naprej posameznemu članu, po informacijah nizozemskega organa za varstvo potrošnikov in trga (Autoriteit Consument & Markt) o energiji in nadaljnji dobavi sooča s pravili, ki veljajo za nadaljnjo dobavo elektrike znotraj ene stavbe ali kompleksa; to vpliva na način, kako lahko etažna skupnost dejansko porabo obračuna uporabniku polnilne postaje.